Prenehaj z dremežem: vstani ob prvi budilki

Prenehati z dremežem pri budilki se začne zvečer: določiš štiri stvari, uro vstajanja, eno budilko, kraj za telefon daleč stran od postelje in majhen razlog za vstajanje. Potem vstaneš ob prvi budilki, povsem brez tipke za dremež, ker je načrt že narejen.

Nisi len. Kdor do polnoči gleda videe, je ob zgodnji budilki pogosto spal premalo, in takrat se prva budilka zdi krivična.

Poznaš večer: „Še en video.“ Teče sam naprej, v skupinskem klepetu gre za nič in za vse, in nenadoma je po polnoči.

Potem zazvoni budilka in glava ti ponudi dogovor: še pet minut. Palec izklopi alarm, še preden se zares zbudiš. Sliši se razumno, saj odrasli običajno potrebujejo 7 ur spanja ali več.

Svetloba zaslona pri tem igra manjšo vlogo, kot se pogosto trdi. Pravi tat je čas. Nočni način zaslon omili, večera pa ne skrajša.

Ni ti treba prej v posteljo, le določiti moraš, kdaj telefon odide. Zadostujejo štirje koraki:

1. 1Določi uro vstajanja. Izberi uro, ki je realna pet dni od sedmih, ne svoje želene. Če želiš, računaj nazaj: ura vstajanja, vsaj 7 ur spanja in čas za uspavanje. Tako dobiš uro, do katere naj bo telefon odložen.
2. 2Telefon odloži izven dosega. Na polnilni kabel na drugi strani sobe, ne v posteljo. Pol ure do ure odmora pred spanjem mnogim dobro de. Nastavi si časovnik: ko zazvoni, naj telefon leži na kablu, ne glede na to, kje je epizoda.
3. 3Nastavi eno budilko, ne pet. Kdor jih nastavi pet, dremež že vnaprej vkalkulira. Ena sama budilka naredi prvo resnično.
4. 4Poišči majhen razlog. Zapiši si stavek „če–potem“: „Ko zazvoni budilka, vstanem in si skuham kavo.“ Izberi nekaj, na kar se veseliš.

Če je večer tvoj edini prosti čas, si ga zavestno privošči prej, namesto da ga kradeš po polnoči.

Ko zazvoni budilka, gre le za prvi korak. Naredi ga vedno enak in čim manjši: stopala na tla. Prve minute so najslabši trenutek za pogajanja, zato se ne pogajaj, ampak pojdi.

Prve minute so pogosto težke, to je običajno. Navadno mine po 15–30 minutah, po prekratki noči lahko traja dlje.

Ker je telefon daleč, si že na nogah, ko izklopiš budilko. Najprej stopala na tla, potem sporočila. Naslednje je luč: odgrni zaveso, pojdi k oknu, pozimi najprej prižgi svetilko. Mnogi se ob dnevni svetlobi počutijo bolj budne, dopoldne pol ure zunaj pa je dober načrt.

Budilko brez tipke za dremež si lahko deloma nastaviš že kar sam/-a. Na iPhonu lahko dremež izklopiš za vsako budilko posebej, na Androidu je odvisno od aplikacije za budilko, poglej v njene nastavitve. Težava: tudi brez tipke se budilko običajno še vedno da izklopiti, in potem spiš naprej.

Budilka, pri kateri moraš vstati, je Wakea. Tipke za dremež ni, alarm najprej zahteva nalogo: počepe, sklece ali pospravljanje postelje. Kamera to preveri kar na napravi, težavnost pa nastaviš za vsako budilko posebej. Tako je tvoj stavek „če–potem“ že vgrajen v budilko: zazvoni alarm, nato naloga.

To ni čarovnija. Večer prej si še naprej urejaš sam/-a.

Računaj s tedni, ne z dnevi. V majhni raziskavi je v povprečju trajalo dobra dva meseca, da je nekaj novega postalo navada, pri vsakomur drugače. Več zamujenih jutr zapored stvar oteži, eno samo pa ne.

V nizu se šteje le potrjeno jutro, a eno zavoženo jutro ti navade ne uniči. Naslednji dan se vrni z najmanjšim korakom. Uro vstajanja ob koncu tedna premakni le malo, in če si večerni človek, jo v korakih po 15 minut pomikaj proti zgodnejši uri.

Kdor vstane ob prvi budilki, ima prvo majhno zmago dneva že v žepu. Imaš čas za kavo v miru, namesto da bi z zobno ščetko v ustih tekal/-a po stanovanju.

Nekaj počepov je majhen začetek gibanja, in gibanje šteje, tudi če je kratko. Z vsakim jutrom opaziš: držim, kar si zvečer zadam. To je prijeten občutek.